Resnična zgodba.

Ko spoznaš kaj si imel šele, ko je prepozno … Kar dolgih 19 let sem čakala na tisti usodni trenutek, ko bom lahko nekoga objela, ga poljubila in iskreno izrekla tisti dve besedi: Ljubim te! Seveda ni težko najti nekoga, h kateremu se lahko priviješ v objem za en dan – težje je osebo obdržati! In ko sem že izgubila vso upanje za srečo v ljubezni sem spoznala Njega. Končno se mi je nasmehnila sreča in sedaj sem bila tudi jaz ena izmed tistih »srečno zaljubljenih parov«, ki se z nasmehom na ustih in z roko v roki sprehajajo po sivih mestnih ulicah. A kljub temu, da sem končno spoznala nekoga, ki je hrepenel po moji bližini in ki se je prebujal z mislijo name, so se v meni porajali takšni in drugačni dvomi. »Ali mislim resno? Si sploh želim njegove družbe? Njegovih dotikov? Njegovih poljubov? Ga ljubim? Morda pa ljubim le občutek, da me nekdo potrebuje; da nekdo hrepeni po moji bližini, tako kot jaz hrepenim po občutku, da bi bila ljubljena.« Pa vendar sem v zvezi vztrajala, upajoč, da se bo kmalu izkazalo, da je on tisti pravi zame. In med tem, ko sem zvesto čakala na tisti usodni trenutek, sem se mu znova in znova lagala in mu z besedami »ljubim te« dajala lažno upanje. Hkrati pa sem lagala tudi sebi. Seveda, vsaka stvar ti sčasoma pride v navado tisti dve besedi, ljubim te, ki bi naj bili iskreni, mi nista pomenili več nič globokega. Vedno, ko me je otožno pogledal v oči, sem se mu pač vnovič zlagala. »Ljubim te, Matej!« Ker sem vedela, da to želi slišati. Ker sem vedela, da potem njegov pogled več ne bo tako otožen. In res! S solznimi očmi mi je znova in znova ves blažen odvrnil: »Tudi jaz tebe. Sploh se ne zavedaš, koliko mi pomeniš! Če bi te izgubil, bi izgubil vse! Vem, da si prava zame.« In res. Nisem se zavedala, koliko mu pomenim. Samozavestno sem razmišljala samo o tem, da si zaslužim boljšega in zvesto premišljevala: »Kako se ne naveliča tega stavka? Ali se resnično ne zaveda, da je pri meni vse le igra? Da mi »ljubim te« ne pomeni nič! Da besedi, ki bi naj bili sicer iskreni, izrečem le njemu na ljubo?« Seveda! Stvari, ki so nam dosegljive, niso nikdar tako zanimive! In pri meni ni bilo nič drugače. In čez čas mi je prekipelo! Njegov obraz mi ni več izgledal simpatičen, njegove sladke besede so postale vse prej kot pa zaželene, njegovi dotiki in objemi pa pravo mučenje. Morala sem obrniti nov list v svoji knjigi, imenovani »Iskanje prave ljubezni«. Potočila sem nekaj solz in še nekaj noči premišljevala o njem. In to je bilo z moje strani vse! Kaj hitro sem našla drugo osebo, ki me je razveseljevala z objemi, poljubi in nežnimi dotiki. Niti za hip nisem pomislila, kako je njemu. Nisem vedela, da me pogreša, nisem vedela, da zaspi s solzami v očeh in z mislijo name, nisem vedela, da mu moje ime še vedno prikliče grenke spomine. In – odkrito povedano – ni me niti zanimalo! Jaz sem bila srečna v objemu drugega in sprijaznila sem se z dejstvom, da v današnjih časih pač prevladuje nad sočutjem. Ni mi bilo mar zanj. Nisem pogrešala njegove bližine, še manj pa njegovih poljubov. A nikdar nisem slutila, da se bom sama znašla v podobni situaciji. Niti za sekundo nisem pomislila, da me bo moj ignorantski in vzvišen odnos pripeljal tako daleč … Da se bom v vlogi »razočaranega ljubimca«, ki jo je do sedaj uspešno igral on, znašla jaz. Nekaj mesecev po tem, ko sem sprejela odločitev, da je bolje, če sem sama kot pa z nekom, ki ga nimam rada, sem izvedela, da fant, ki mi je s solzami v očeh trdil, da me ljubi, da sem prava zanj in da bo čakal name tako dolgo, dokler si ne premislim, sedaj »navidezno večno ljubezen« obljublja drugi. Novica me je strla. Popeljala me je v obdobje, ko nisem mogla zaspati, ne da bi točila solze za fantom, ki sem ga v bistvu pustila jaz; v obdobje, ko nisem mogla vstati s postelje, ne da bi potočila vsaj eno solzo; ko se več enostavno nisem mogla smejati in ko sem si – kot še nikoli doslej – želela, da bi iz njegovih ust slišala tisti dve besedi. In šele čez pol leta od prekinitve zveze je sledilo obdobje žalovanja. Brala sem njegova pisma, gledala najine slike, se spominjala lepih trenutkov, ki sva jih doživela skupaj. Zakaj šele sedaj? Zakaj mi je šele sedaj tako nepopisno žal, če pa sem bila tedaj trdno prepričana, da ni pravi zame? Njegova bližina me je odvračala, sedaj pa hrepenim po njej … Ga želim nazaj?!? Šele sedaj, ko je vse izgubljeno, sem ugotovila, da sem naredila veliko napako. Izdala me je latentna samozavest in nisem se zavedala, kaj sem tedaj imela: pravo ljubezen, iskrene besede, ljubeče dotike in tistega »pravega« zame! Pa vendar – tukaj je spet ta presneta nedosegljivost … Ali ga želim le zaradi tega, ker je sedaj nedostopen? Ker je našel svojo srečo v objemu druge? Odgovora še ne poznam. Vem samo, da sem dobila povrnjeno vse, kar sem mu naredila slabega; vse solze, ki jih je potočil zame, in vse lepe trenutke, ki jih je zamudil samo zaradi tega, ker sem izdala njegovo ljubezen. Zagotovo pa gre delček krivde za mojo tedanjo odločitev pripisati tudi obremenjenosti s tistima dvema vprašanjema: »Ali je pravi zame – in če ne – kdaj ga bom torej spoznala?«