Razmišljam.

Večer. Odprto okno. Na oknu jaz. Zunaj mraz. Le kaj je narobe z menoj. Sem jaz drugačna ali so drugi. Sem morda le ena mnogih ali pa vendarle ostajam sama in osamljena. Brez sorodne duše, ki bi mi dala oporo in me objela v težkih trenutkih. Me morda poljubila in svet bi zame obstal. Sem morda res tako drugačna, da me ne mara nihče drug kot moje prijateljice. In še pol teh sploh ni mojih pravih prijateljic. Morda obstaja nekje tudi nekdo, ki je sam, osamljen. Morda nikoli ne bom našla tiste prave ljubezni, ko ljubi dekle in ljubi fant… morda bom ostala vse življenje sama. Kaj bom imela od življenje. Nič. Prav ničesar. Pravilo brez ljubezni ni življenje. Pa kako prav imajo. Kdo me bo ljubil, me objel. Bom mar vse življenje ljubila le njega. Sovražim ga, ker ga preveč ljubim in ga ne morem pozabiti. Vendar ga vseeno ljubim in srce vztrepeta, ko ga zagledajo moje oči. Kdaj si bo srce zapomnilo, da ga mora pozabiti? Kdaj bodo v tej bitki končno zmagali možgani? Le kdaj? Se to sploh lahko zgodi? Ne verjamem, ljubezen ni v možganih, je v srcu. Potem morda ne želim srca, le možgane. Zakaj pravijo, da sem pameten človek, če tega ne razumem. To je preveč zame. Ne zmorem tega. Želim le spati, spati, spati in končno pozabiti njega. Sanjati in živeti v sanjah, kjer me poljublja in objema. Biti z njim, le to si želim. Pravijo, da je na svetu le ena prava ljubezen. Morda je to on. Kako naj bi vedela. Toda, nemogoče je, da bi lahko bila z njim. Preveč naju ločuje. In obenem, preveč naju povezuje, da bi ga lahko pozabila. Toliko imava skupnega in toliko različnega. Ljubim ga, toda moram ga pozabiti. Oditi mora iz mojega srca, mojih misli in mene. Preveč me razjeda, toda pozabiti ga kljub temu ne morem. Je kot nočna mora, toda obenem kot nebeško lepe angelske sanje. Ne more biti res. Sovražim ga… toda še vedno ga ljubim. Kdaj ga bom pozabila? Ne sprašujte me. Ne vem. Trudim se. Ne morem. Preveč ga ljubim.